Velikokrat, ko izbiram stil oblikovanja za to ali ono, se vprašam “moderno ali klasično?” Pogosto sklenem kompromis glede na naravo projekta. Eno pa vseeno ostaja vedno res: izbira bolj klasičnih elementov se praviloma bolje stara in dlje ostaja relevantna. Morda vedno.
Prvič, ko sem se začel zavedati problema z modernim je bilo pred leti, ko sem študiral na Fakulteti za arhitekturo univerze v Ljubljani. Opazil sem namreč, da se je vsaj takrat forsiralo predvsem moderno in postmoderno kot ideal za sodobno arhitekturo. Prav gotovo je še vedno temu tako.
Modernizem v arhitekturi je problem, ki se ga ne zavedamo dokler zgradba izgleda nova. V arhitekturi je ravno to problem z modernizmom. Čiste linije, homogenost, nekaj kar izgleda novo in industrijsko narejeno, nekaj kar ni narejeno s strani človeka (ali vsaj daje tak vtis); in nemara celo ni narejeno zanj. Moderno je lepo dokler je novo, dokler je “moderno”. Ampak ko se začne starati, ko utrpi poškodbe, ko linije niso več povsem ravne in čiste: takrat moderno potrebuje zamenjavo za novo, to je novo ki je ponovno “moderno”. In tako se cikel nadaljuje. Ezra Pound je leta 1934 celo dejal, vis a vis modernizma, “Naredite vse novo!”. Morda bo zvenelo šokantno, a Le Corbusier je celo dejal, da je “hiša, oziroma dom, le stroj, v kateri se živi”. Z drugimi besedami, je funkcija vsega povsod postala mnogo mnogo bolj pomembna kot forma. Estetika se je počasi odpravila. Že res, da bo marsikdo dejal, da je moderno tudi kar se estetike tiče lepo, a na koncu koncev se je vseeno odpravilo skoraj vse, kar doda estetsko vrednost, čemurkoli pač že: pa naj bo to v arhitekturi, dolgoročno celo v modi, oblikovanju, tisku in drugod. “Olepšave” so bile odpravljene kot “zastarelo” ali “nepotrebno”. Adolf Loos je 1908 celo dejal “ornament je zločin!”.
Zato ni nenavadno, da je dandanašnji skoraj vsaka reč, ki nas obkroža, bolj kot ne funkcionalna, ne pa nujno tudi lepa, vsaj ne na dolgi rok.
Problem z modernizmom je ravno to. Lepo je dokler je moderno in novo in čisto.
Ena stvar, ki jo marsikdo ne zna obrazložiti, je, zakaj klasično navkljub starosti še vedno izgleda “lepo”, navkljub nepravilnostim, ki se razvijejo skozi čas, če niso bile prisotne ob izdelavi, ki je bila pred časom bolj ročna kot industrijska. A vendar je ta trditev precej resnična. Klasično se preprosto bolje stara. Ampak zakaj?
Čeprav si modernisti to težko priznajo, se klasični elementi na predmetih in arhitekturi dejansko bolje starajo. In čeprav je modernistom in postmodernistom to težko verjet, imajo detajli in “olepšave” dejansko tudi svojo funkcijo.
Rimljani so gradili za tisočletja. Ta tempelj je star več kot dve tisočletji
Prvič ko sem začel opažat funkcionalnost “olepšav” je bilo, ko sem začel izdelovat lesene izdelke. Profili ki razbijejo “preprostost” običajnega pravokotnega zaključka resda izgledajo čisto in lepo, dokler so ostri in novi, ampak na lesenih površinah taki nikoli ne ostanejo dolgo časa. Rob se količkaj hitro obrabi, okruši, poškoduje. Tudi če, kot dandanes to pogosto naredimo, samo zbrusimo rob, da je malce mehkejši prehod, se poškodbe skozi čas še vedno bolj vidijo kot če ima rob drugačen profil. Profil, ki ga pooblamo ali zrezkamo na bolj kompleksen način, razbije linije in pogled, ter tako oko vodi stran od poškodb, ko se zgodijo (kar je sokrajda neizogibno).
Podobno je tudi z arhitekturo in drugimi rečmi. Ste kdaj opazili, kako se bloki in druge zgradbe iz 70ih recimo mnogo grše in slabše starajo, ter so precej hitreje potrebne obnove kot kaj starejšega? Ne pravim, da ne bi klasična zgradba morda potrebovala vzdrževalne roke ravno tako hitro kot “moderna”, pravim predvsem, da bi klasična dlje časa zdržala brez da se ji pozna pomanjkanje vzdrževanja. Zakaj? Podobno kot pri lesu, je tudi tu tako, da klasično oblikovanje razbije monotonost čistih linij in površin, ki oko vodi stran od potencialnih nepravilnosti, napak, lukenj, poškodb in podobnega.
Klasična forma resnično ima svojo funkcijo. Funkcijo, ki ohranja predmete, zgradbe in dizajn relevantne skozi desetletja, če ne celo stoletja; funkcijo, ki jih dela brezčasne in jim povečuje uporabno vrednost; funkcijo, ki ohranja vrednost namesto izgublja; funkcijo, ki je naložbena in hrambna namesto da bi se hvalisala potrošništvu; funkcijo, ki je, čeravno morda to ni sprva očitno, bolj ekološka in boljša za okolje ter tudi ekonomijo, kot poceni moderno, ki se kajhitro okvari ali izgubi čarm.
Teater Andreasa Gryphiusa v Głogówu, Poljska. Zgradba je bila v ruševinah od druge svetovne vojne, danes pa stoji čudovito obnovljena.
Modernisti se precej motijo, ko zagovarjajo modernistične oblikovalske ideje. Najhuje pri vsem skupaj je predvsem to, da ko gradimo, gradimo za precej dlje časa kot pa delamo skoraj karkoli drugega. Moderna arhitektura je kriminal ne samo nad estetiko ampak tudi nad okoljem in prihodnostjo samo zase. Ko se zgradbo naredi, lahko traja precej dolgo časa, preden se jo poruši. Ko se jo poruši, pa je problem tudi pri tem, da se stran vrže večino če ne vsega gradbenega materiala, ki je bilo vključeno v porušeno zgradbo. Še huje je, ker se je pogosto za gradnjo moderne zgradbe enkrat pred leti porušilo gotovo povsem dobro in lepo zgradbo, ki je bila gotovo zgrajena za bolj kvalitetno kot moderna (predvsem se tu sklicujem na “socialistično” arhitekturo prejšnjega stoletja, ki napolnjuje precejšen del vzhodne evrope).
Precej hudo mi je, ko prebiram in gledam članke ki prikazujejo, kaj vse so modernisti, socialisti in drugi navdušenci nad kvazi-progresivno arhitekturo in dizajnom. Koliko lepih zgradb, pohištva, stvari, navad, umetnosti, je svet izgubil ne samo zaradi obeh svetovnih vojn, ampak tudi zaradi takih ali drugačnih arhitekturnih, političnih ali drugačnih ambicij.
Hvala Bogu ponekod razum in lepota ponovno prihajata nazaj. Madžari, Nizozemci in Poljaki recimo marsikatere socialitične moderne in brutalistične zgradbe rušijo in jih nadomeščajo s približkom, morda celo boljšimi kot so bile originalno, v klasičnih stilih; Čehi pa svoje industrijske zgradbe ki niso več v uporabi za originalen namen, obnavljajo in jim vdihujejo novo življenje.
Ena izmed stvari, ki prav tako bode v oči, je cena. Preprosto ni res, da je klasično dražje od modernega. Tudi če bi bila cena za nekaj klasičnega na kratki rok višja od modernega (kar zna biti mestoma res pri enkratnih klasičnih kosih pohištva), to preprosto ni res za zgradbe. Predvsem ko so večje. Temu je tako predvsem zaradi tega ker se klasične zgradbe sestavlja skoraj tako kot lego kocke in ker se je cena tehnologije izdelave materialov skozi stoletja tako zoptimizirala, da je klasično lahko kaj hitro, predvsem pri večjih projektih, nižja od modernih, ki zahtevajo veliko delov, ki so narejeni enkratno in ki rabijo precej drugačne tesnejše tolerance kot klasični principi.
Ja, klasično je v skoraj vseh obzirih boljše. Res pa je, da je zanjo treba malce več pozornosti in premisleka okrog vzdrževanja, ko se ga je treba lotiti.
Konec koncev je klasično dejansko lepo. Ja, klasično je lepo in je funkcionalno. In ja, klasično bo vedno tako ali drugače v stilu, četudi ne bo trenutno v modi.
Jelovčanov:Matic 