Od novembra do danes sem kar precej shujšal. To je pomenilo, da mi precej oblačil iz omare ni več prav. Razen za hlače, za katere sem bil počakal, da so se trgovine odprle in da je bilo dovoljeno pomerjati obleke, sem pomislil, da bi bilo pametno in preudarno prišparati nekaj denarja z nakupom rabljenih oblačil.
Tako se je začelo moje brskanje. Seveda, najprej Bolha, potem eBay in potem raziskovanje evropskega, britanskega in ameriškega trga na spletu, kaj se sploh da kupit. Rezultat raziskovanja me sicer ni presenetil, me je pa vseeno šokiral. Vedel sem, da je pri nas trg rabljenega orodja smotan (orodje je precej preveč drago napram stanju in starosti). Nisem se pa čisto zavedal, kako je z oblačili in posledično z drugimi rečmi.
Najprej me je šokiralo, da sem na eBayu našel kose oblačil priznanih znamk, ki jih pri nas ali ni moč kupiti, ali pa so že tako preveč drage (Ralph Lauren, Brooks Brothers, etc.) ki so v tujini, ja tudi na našem starem kontinentu, na internetu naprodaj na sekundarnem trgu za 50 do 80% ceneje kot so bile njihove osnovne cene ko so bili kosi novi.
Na spletni strani Vinted sem recimo našel Marks and Spencer lanen plašč za poleti za 2 britanska funta v popolnoma dobrem stanju. Na eBayu sem našel kar lepo število italijanskih in britanskih moških oblek, tudi takih od krojačev iz slavne londonske ulice Savile Row za ceno precej manj kot 100 ali celo pod 50 EUR na kos (torej tudi za do 90% ceneje kot prvotno). Ajde, razumel bi če bi bilo to samo od prodajalcev iz Italije in/ali Velike Britanije. Ampak ne, to je bilo od prodajalcev iz Litve, Poljske, Slovaške.
Pa poglejmo v Slovenijo. Tu se naslika drugačna slika. Izbira je zelo majhna. Na voljo so več ali manj cenene znamke, ki so ali že zelo zgonjene, ali se vidi poceni izdelava že prek fotografij na spletu (odstopajoče lepilo tam kjer bi bilo pri boljših suknjičih vmes platno), ali pa so to kosi, ki so precenjeni glede na to, kar so. Skoraj vedno piše zraven »skoraj nikoli nošeno« in redko piše kaj so problemi s kosom. Na eBayu recimo je skoraj vedno fotografija napake, če ta obstaja, ali pa madežev (običajno v notranjosti glede na to kar sem preletel in opazil). Cene pri nas so pa absolutno previsoke.
Podobno vidim tudi z drugimi rečmi. Pohištvo recimo. Popolnoma precenjeno napram temu, kar je možno dobiti čez mejo na Madžarskem ali v Avstriji. Kolega, ko sva se pogovarjala o tej tematiki, mi je pritrdil. Živel je v Avstriji, trenutno živi v Združenem Kraljestvu. Dejal je, da je celo stanovanje po relativno nizki ceni opremil s poceni kvalitetnim pohištvom iz druge roke; da so cene pohištva iz Nemčije in Avstrije na sekundarnem trgu količkaj nizke in primerne; ter da je sekundarni trg oblačil in vsega ostalega, še posebej takih reči ki se jih preprosto pošlje po pošti, v Angliji vrhunski.
Zakaj je tako v Sloveniji? Ne vem, imam pa nekaj idej. Ena izmed stvari je gotovo to, da je trg majhen in da kupujemo predvsem poceni za en drek robo ki gre hitro iz mode. Na dolgi rok nas to sicer stane več, na kratki pa se slovencelj dobro počuti ker misli, da je nekaj dobil za svoj denar in da je v toku s časom. Kao. To pomeni, da ogromno cunj leti v koš za smeti, malce boljše pa v kanto od Humane. Pohištvo sem pa že zelo pogosto opazil, da samo zagonimo skozi balkon ali okno, ter potem na kresu skurimo. Tudi kakšne lepe stare masivne omare sem že tako videl, pa naj si bo v ognjeni zakurjeni obliki ali pa v kosovnih odpadkih. Rajtam da prodajamo tudi ne toliko kot bi tujci prodajali, ker nam država že precej časa, še iz prejšnjega sistema, pere možgane, da je tržna ekonomija zlobna reč in da je tisti, ki prodaja največji zlodej, kar jih je. Drugo je pa gotovo miselnost »če bom kaj rabljenega vzel in umestil v svoj prostor, kaj si bodo pa ljudje mislili, da si ne morem privoščiti novega?«… Radi bi ustregli vsem in to uporabljamo kolektivno kot izgovor zakaj nikoli nič ne naredimo zase. In si. Privoščimo si stari ki si jih ne bi hoteli če bi zanje morali šparat. Vse hočemo takoj in novo. Kot otrok. Kar je starega uničujemo in pustimo propadati.
Ne me narobe razumet. Od starega ni vse dobro in od rabljenega ni vsega možno ponovno uporabiti, ampak marsikaj pa vseeno je. Nekaterih tkanin recimo nikoli ne bodo ve delali na tak način kot so jih nekoč, nekateri vzorci in tehnologije so se izgubile v času.
S tem tudi ne pravim »ne kupovat dragega novega«… bolj mi je žalostno da kupujemo robo, ki je poceni, in bo hitro izven mode, je slabo narejena in bo v nekaj kratkih letih letela v koš ali še kaj hujšega.
Mar ne bi bilo bolje imeti manj reči, ki so kvalitetnejše kot pa celo goro zanič stvari? Ali ne bi bilo bolje kupiti, če že moraš kupiti novo, en par čevljev za 350€, ki se jih da obnoviti ko bodo obrabljeni, in ti lahko služijo celo življenje; napram nakupu čevljev za 35€ vsako leto. Če dodam obnovitev čevlja, te en par dražjih stane po dvanajstih letih manj kot pa če bi vsako leto kupil čevlje za 35€. Podobno je tudi pri oblekah. Klasičen kroj moške obleke je skoraj nespremenjen že skoraj sto let. Ajde, saj imaš tu in tam modne muhe, recimo v zadnjih letih je moderno imeti zelo tanko fazono, ampak izven tega se kar ve, če veš kaj gledat, kakšna so klasična razmerja v kroju. To pomeni, da lahko, če veš kaj iščeš, in če ti je važno da imaš stil namesto da si moden, kupiš dokaj kvalitetne kose oblek, nove, od nekako 250€ naprej za kos (750+ za celoten set suknje, telovnika in hlač), ponekod tudi ceneje. Glede na to da ko moški odraste, če se malce potrudi da mu teža ne niha preveč, lahko tako obleko nosi celo svoje življenje.
Modne muhe vsakoletne (ali celo večkrat na leto) nakupovalne mrzlice za poceni za en drek cunjami so škodljive tako za planet kot za denarnico na dolgi rok. Poleg tega pa povzročajo krčenje lokalnih majhno-količinskih proizvajalcev z visoko ali povišano dodano vrednostjo ter nagrajujejo proizvajalce, ki ustvarjajo poceni slabe izdelke, po možnosti nekje iz Azije.
Ampak to ne rabi pomeniti, da bi bili tisti, ki nimajo denarja primorani kupovati sranje od izdelkov. Sploh ne. Če bi bolj spodbujali tržno dejavnost, tako na podjetniškem kot osebnem nivoju. Če bi na sekundarnem trgu dajali primerno nizke cene, bi res lahko na dolgi rok zaživeli v veliko veliko bolj bogatem svetu kot je danes. Pa ne mislim samo materialno bogatejšem ampak tudi čistejšem, ter nemara celo duševno bolj civiliziranem in bogatem svetu.
(Do takrat bom gotovo kupoval iz bolj razvitih trgov).