Televizije sicer ne spremljam, ker je nimam. Vseeno pa slišim kaj vse se dogaja na ulicah po vsem svetu. Veliko sovraštva, veliko rdečih zvezd, veliko srpov in kladiv, veliko ideologije in veliko opranih možganov. Veliko klicanja po revoluciji. Veliko kognitivne disonance. Kako lahko eno minuto sesuvajo spomenike, drugo minuto pa govoré o gradnji boljšega jutri? Prvo ne gre z drugim. Kako lahko govoré o toleranci, a istočasno izkazujejo netoleranco do vsakogar, ki ne razmišlja enako kot oni sami? Ja, kognitivna disonanca je močna, možgani so ‘fejst’ oprani. Če so danes spomeniki, ki jim leté glave, lahko samo molim, da ne bo en dan glava sočloveka, ki bo odletela. Ne bi bilo prvič, niti ne zadnjič.
Pisalo se je leto 1918, današnji dan, 17. julija. Odbilo je ravno nekaj čez eno zjutraj. Nikolaj, Aleksandra in njunih pet otrok je bilo ravno zbujenih, prav tako njihovi štirje sluge in družinski zdravnik. Pod taktirko komunističnega revolucionarja Jurovskega so jim naročili naj se oblečejo in zberejo svoje stvari ter se pripravijo na odhod. V ozadnju se je slišalo bobnenje veliko-kalibrskih cevi protirevolucionarnih sil. Družino so poslali v klet. Bilo je skoraj kot da bi se zvrstili za družinsko fotografijo. Aleksandra, ki je bolehala, je prosila za stol, prav tako Nikolaj za svojega 13-letnega sina Alekseja. Ko so dobili oba stola, so čakali. Kaj zdaj? Kot od nikoder pa se je v tisti mali sobici v kleti zbralo še enajst ali dvanajst drugih mož, oboroženih do zob.
Sledili so streli. Najprej je pod streli pištole Jurovskega padel Nikolaj. Aleksandra je umrla zaradi strela v glavo nekoga drugega. Preostalih deset je kaotično streljalo vsepovsod pred drug drugega ramen, dokler ni bila soba polna dima od smodnika in odstreljenega prahu s sten. A streli so bili preglasni in čeprav so razdejali sobo, niso bili dovolj, da bi popolnoma ubili družino. Slišalo se jih je po vsej četrti. Strelcem je bilo zato od zunaj naročeno od naj stvar opravijo tišje. Niso namreč hoteli, da bi kdo izvedel za grozodejstvo, ki so ga ravno izvrševali. Zato naj bi se lotili umora preostalih, ki so se izognili prejšnjim kroglam, z bajoneti in noži. Da bi lahko dokončali začeto, pa so morali najprej videti, kaj počno. Na stežaj so odprli vrata in okna, da bi se prah čim prej polegel, in slišali stokanje še vedno živih, trpečih otrok. A tudi bajoneti niso bili zadosti, kar je pomenilo, da bodo krogle morale dokončati začeto. Jurovski je začudeno gledal, kako je njemu podrejeni Nikulin izpraznil celoten magazin krogel nad mladim Aleksejem. A ta je še vedno živ, strmeče kot začaran, samo sedel na stolu. Zato je nad fanta planil Ermakov, prav tako goreč komunist, ki ga je tako ustrelil, kot tudi zabodel. Ko tudi to ni zaleglo, je Jurovski vzel stvari v svoje roke, Ermakovega odrinil na stran in poslal Alekseju dve krogli direktno za uho. Zadnje, ki so umrle, so bile Tatjana, Anastazija in Marija, ki so imele v svojih oblekah všitih vsaka več kot kilogram diamantov, kar naj bi (in jih tudi do neke mere je) varovalo pred srelnimi poškodbami. Čeprav so preživele obstreljevanje iz prvega niza, in zabode bajonetov, so bile še vedno žive. Jurovski je zato, ko je opravil z Aleksejem, prav tako s strelom za uho ubil tudi Tatjano. Ana Demidova, ki je bila Aleksandrina služkinja, je preživela vse to, ker se je stisnila v kot z blazino polno dragih kamnov, ki so jo obvarovali pred streli. A tudi njej ni bilo prizanešeno. Njo so z večimi vbodi nožev in bajonetov ubili do smrti, ko se je stiskala v kotu sobice. Ko so revolucionarji trupla že dajali na nosila, da bi jih peljali ven v že prižgan Fiatov poltovornjak; in ko so že mislili, da so vse pobili, je ena od deklet prekrila svoj obraz z rokami in zakričala. Ermakov je hitro zagrabil pajdaševo puško in z bajonetom hotel dokončno kočnati z življenjem dekletca, a ko mu tudi to ni uspelo, je zagrabil revolver in jo usmrtil s strelom v glavo. Jurovski je zato hotel pri vsakemu od trupel preveriti, da so vsi res mrtvi; da so res vsi brez srčnega utripa. Med tem je Ermakov poskušal vsakega od trupel še nekajkrat prebosti z bajonetom.
Vse skupaj jim je vzelo okrog 20 minut, veliko več kot so bili predvidevali. Vsega skupaj so porabili več kot 57 krogel, gotovo okrog 70.
Ta družina, ki je bila tako kruto inhladnokrvno umorjena, je bila družina Romanov, ki je bila vladala Rusiji od daljnega leta 1613. V Februarski revoluciji so od Nikolaja II zahtevali abdikacijo in od 15. marca 1917 naprej so bili tako ali drugače odrezani od sveta. Nekateri komunisti so jim hoteli soditi, nekateri so jih hoteli umoriti.
Razlog zakaj to pišem, je v tem, da dandanes neo-komunisti in ostale, predvsem leve, ideološke skupine prav tako zahtevajo po radikalnih spremembah, po odstranitvi spomenikov, zgodovine, v šolah po odstranitvi spolov, itn. Že večkrat so dokazali, tako pred dobrimi stotimi leti do padca Sovjetske zveze, kot tudi dandanes, da so njihova ideološka prepričanja popolnoma skregana s človeškostjo in dejanski skrbi za dobrobit ljudi. Samo molimo lahko, da ne bomo spet padli v čas, ko se bo v imenu ideologije ubijalo in morilo tudi tu na tem starem kontinentu, tako kot je nedavno Komunistična partija že začela v Hong Kongu.
Zato naj bo današnji dan v opomin nam vsem. Ideologija kakršne so etatizem, fašizem, socializem, komunizem, še posebej te zadnji trije, niso vrline, ampak skrivajo v sebi veliko veliko zla in sle po moči in tujemu denarju, veliko venpravičnosti, očitne krivičnosti ter nepostavnosti. Naj bo današnji dan v opomin, da v imenu teh (in drugih) ideologij ljudje brez opravičila že zadnjih dvesto let povzročajo nezaslišane grozote in zločine zoper ljudi kot posameznike in zoper človeštvo.
Dobrih sto let nazaj so krvoločno umorili Carsko družino Romanov. Pod Sovjetsko zvezo in v ostalih komunističnih državah do današnjega dne so komunisti tako ali drugače po uradnih podatkih umorili in uničili skoraj 150 milijonov ljudi, neuradno gotovo precej precej več. In ne pozabimo, da tudi še danes čutimo posledice komunizmov in socializmov tudi tam kjer ju uradno ni več. V Nemčiji je še dandanašnji vzhodna stran, nekdaj ruski komunistični del, manj produktivna in po mentaliteti precej drugačna od zahodne. Ja, vse te revolucionarne ideologije, so povzročile veliko gorja. Ne dovolimo, da ga povzročajo še naprej.
Jelovčanov:Matic 