“When you spend cash, it changes your behaviour function […] it hurts”
— Dave Ramsey
Uporaba denarja je resna reč. Kako ga uporabljamo lahko razkrije marsikaj o nas. Predvsem če uporabljamo več plačilnih sredstev. Izvzemši spletne storitve, imajo podjetja kot recimo MasterCard gotovo največ podatkov o nas. Banke, skupaj z državami, in sedaj Facebookom in Googlom, so ugotovile, da lahko preko določenih prijemov vplivajo na ljudi kot še nikoli prej.
Proti koncu 19. stoletja je Otto von Bismarck, na podlagi ugotovitev iz Prusije, v Nemčiji uvedel eno prvih obsežnih socialnih držav v Evropi (državno zdravstvo, državna zavarovanja, državno pokojnino in invalidnino). Njegovi paternalistični programi so bili ustvarjeni ne za dobro ljudi, ampak za to da se jih loči od osebne odgovornosti ter se jih naredi odvisne od države.
Z razvojem bančništva je postal koncept preložene odgovornosti še bolj zakrit in še bolj subtilen. Dandanes smo navajeni na to, da za skoraj vsako reč uporabljamo kreditne kartice, razen seveda tisti, ki nismo zaposleni z redno predvidljivo plačo, kjer te nekatere naše banke avtomatično smatrajo kot kreditno nesposobnega. Vsi ostali pa za vse, za kar bi sicer uporabljali gotovino ali debetne kartice, pogosto uporabljajo kar kreditne. To v praksi pomeni, da vsakič ko nekaj kupiš, banka ustvari tisti denar ex nihilo in takoj poplača upnika, sama pa zahteva, da ta denar »povrneš« ko dobiš plačo. Veliko ljudi tako vsak dan živi z denarjem, ki ga sploh niso še ustvarili. Navadili so se namreč, da bo enkrat tako ali tako trgano iz računa, ampak ne še takoj. Bolečina ni takojšnja.
Drugače je, če kreditne kartice nimaš, če imaš le debetno in gotovino. Tako se namreč povsem dobro zavedaš, da denarja ni neskončno. Obstaja ga le toliko, kolikor ga imaš na sebi. Nič več, nič manj. Seveda je hoditi okrog s stotaki nadležno, zato večje zneske pogosto plačamo vsaj z debetno, če kreditne ni.
Če pogosto uporabljaš gotovino, se gotovo lahko vživiš v situacijo, kjer imaš v denarnici nekaj bankovcev z večjo denominacijo, nekaj manjših in precej kovancev, tako bakrenih kot večjih. Razen ko se ti mudi, grem stavit, da ti je veliko težje se ločit od večjih kovancev. Še bolj je to res, ko imaš recimo en bankovec za petsto evrov, in ti od manjših denominacij zmanjka morda samo en evro da bi si lahko kupil tisto stvar, ki jo gledaš. Kar se v tebi dogaja bi lahko opisal ne le kot oklevanje, ampak kot dejansko bolečino, a morda tisto ki je tam notri. Ja, ko tistega otipljivega bankovca ni več, te boli. Mene tudi. Ko uporabiš kartico, temu ni tako. Transakcija namreč ni tako jasna. Zavajajoča je. Kartico daš, in jo prejmeš nazaj. Še bolj zavajajoča je transakcija, do katere pride pri nakupu telefona ob sklenitvi aneksa na dolgotrajno naročniško pogodbo. Telefon ti preprosto dajo. Vse kar jim pustiš je podpis. Vse je narejeno tako, da je čim manj boleče. Ker če je bolečina manjša, in bolj dislocirana od tvojega dojemanja dejanske cene, si jo veliko bolj pripravljen plačati, kot pa bi jo bil pripravljen plačat takoj tam na mestu s fizičnim denarjem.
Vse to je še toliko bolj res pri davkih. Na socialno državo, zelo podobno kot si jo je zamislil von Bismarck, smo zelo navezani ker vemo, da jo nekako plačujemo, čeprav se ne zavedamo dejanske cene le-te. Davki so tako skriti in odstranjeni od ljudi, od katerih so odvzeti, da se redko-kdo dejansko zaveda cene, ki jo plačujemo za to neučinkovito nadležnosti, ki jo imenujemo država. Normalni delavci se zavedajo le malo svojega davčnega bremena. Več kot polovico le tega namreč nosi delodajalec direktno ob plači. Pa še tu ni čisto jasno, kakšno je dejansko breme, saj je dejanski strošek (ali bruto bruto) lahko precej višji od bruto plače in še toliko bolj v odnosu do neto neto plače. Pa tudi davke in tiste redke obvezne prispevke, ki jih mora občan plačati sam, raje damo na trajnik, da jih banka trga avtomatično.
Problem pri davkih, zakaj smo jih pripravljeni plačati tako veliko kot smo jih v Sloveniji je zato, ker ne boli. Ker grejo sami dol iz računa. Ker tistega denarja nikoli nismo videli v fizični obliki. Je torej kot da nikoli ne bi bil obstajal. Če hočemo torej, da se davčno kaj spremeni, moramo davkom dati obliko. Narediti jih moramo preproste in transparentne. Na osebni ravni pa jih moramo narediti boleče. S tem mislim na dejansko nakazilo davkov iz računa ali pa gotovinsko po končanem letu, ne pa da se jih vsak mesec avtomatično trga iz računa. Morda bi morali biti vezani na osebno bilanco, kot pri podjetjih. Za začetek pa si lahko pomagamo s prikazi, koliko nas država stane, kot jih je denimo produciral Libertas Inštitut.
Davki morajo biti boleči.
