Nasilje ne ustavi nasilja

4 thoughts on “Nasilje ne ustavi nasilja”

  1. Pri umoru ni mogoče govoriti o kompenzaciji. Škodo je sicer mogoče nadomestiti žalujočim nepreskrbljenim otrokom, drugim oškodovanim sorodnikom, prijateljem. Podjetju, kjer je bil umorjeni zaposlen pa sploh ne, saj ni mogoče izračunati materialne koristi, ki bi prinesel umorjeni in so z umorom preprečene. Umorjenemu je nemogoče povrniti življenje ali kompenzirati škodo. Pika. Umorjenemu je mogoče izkazati in spoštovanje in pravico le v abstraktnem in simbolnem smislu le tako, da družba morilca ubije. Življenje je največja vrednota in vzeti življenje najhujše nasilje in skraja oblika zanikanja svobode. Samo umorjeni bi imel pravico odpustiti, pa ne more več. Če je umorjeni pustil oporoko, da za njegov umor storilca ni treba ubiti in da mu odpušča, potem se storilca pomilosti in je dolžan le poravnati materialno škodo svojcem in prijateljem in podjetjem. Z vzponom socializma in etatizma so države ljudem omejile pravico do nošenja orožja in ukinile smrtno kazen. To je prineslo pacifikacijo prebivalstva in zameglilo bistvo svobode.

    Strinjam se s teboj, da bombardiranje tujih držav je pa res najbolj neumen ukrep, ki ga je lahko izvedel predsednik Hollande. Ker je bombardiranje nenatančno, kazen zadene veliko nedolžnih in verjetno ustvari več sovražnikov, kot pa jih pokonča. Predsedniki vlad se kljub temu najraje odločajo za ta ukrep, ker prinaša politične točke in malo pomiri pobesnelo domačo javnosti. Vojna je višek kolektivnega nasilja, ki se konča, ko vse strani omagajo. Takšne vojne terjajo milijone mrtvih in moderne države so to disciplino prignale do popolnosti.

    Nasilje res lahko zmanjšamo, če se nasilnežu uklonimo, vendar smo prepuščeni naslednjim izbruhom nasilja. Družba v kateri se nenasilno poučuje nasilneža in se mu krščansko nastavlja drugo lice je za koga lahko zelo romantična oblika boja proti nasilju, za drugega pa samo znamenje slabosti, šibkosti in lenobe. Pravica do samoobrambe je temeljna človekova pravica in realnost, čeprav je na krščansko obliko boja, ki to sploh ni, mogoče gledati z naklonjenostjo in ljubeznijo.

    1. Slavko, spoštujem tvoje mnenje, ampak kar se prvega dela tiče se sklicuješ na post-krščansko kulturo, ki nima ravno ogromno veze s samim krščanstvom, vsaj ne Svetopisemskim izročilom. Že res, da smo po Pavlovih in Kristusovih besedah vredni veliko, ampak obe večkratni omembi imata zanimivo da predpostavljeno neko fiksno, ne pa neprecenljivo vrednost (vsaj meni se tako zdi). V 1Kor 6,20 in 1Kor 7,23 Pavel pravi “… saj ste bili odkupljeni za visoko ceno” ter v evangelijih (Mt 6,26; Mt 10,31; Lk 12,7; Lk 12,4) povsod zelo podobno: “Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.” Vse to pa pravita ljudem, ki so v Jezusu dobili odkupitev in odrešenje; torej tistim, ki so jim prva 3 stoletja zaničevalno pravili Kristjani (sledilci Jezusa). Istočasno ter še dolgo zatem so nemara vse ostale kulture človeško življenje smatrale kot ali ne ravno veliko vredno (še posebno ko se je govorilo o sužnjih in podanikih), ali kot monetarno ali materialno ovrednoteno (Irci, Islandci in še nekaj kultur po “ceni [vrednosti] glave”; rusi, angli in saksi kasneje po karolinških vrednotnicah posameznih okrožij ali vladarjev koliko naj bi bila cena glave ene od treh ekonomskih stanj ljudi; rimljani velikokrat a ne vedno, predvsem pred 3. stoletjem po dokaj pravičnih civilnih sodbah, ki so bile dokaj prostotržne, spet monetarno ali materialno kompenzacijo, itd.).

      Veliko je praktičnih razlogov zakaj ni koristno ljudi preprosto obglaviti za storjeno ali pa jih zapreti. Nekaj le teh se dotakne, kot že omenjeno David Friedman (recimo v The Machinery of Freedom, kjer istočasno vse to podkrepi z zgodovinskimi primeri) ter tudi na nekem delu intervjuja dr. Mary Ruwart s Tomom Woodsom. https://youtu.be/bojfJ44bK4w

      Sej mogoče bi bilo koristno, da se o tem tudi sam kdaj malce bolj razpišem, ker mi odnos do krivcev v tej družbi ni ravno všeč. Že res da so krivi, ampak ravno s tem, ko še vedno lahko razpolagajo z močjo, denarjem in prek države praktično neomejeno svobodo (ki to ni); in s tem ko ne plačajo za škodo, ki so jo storili; ravno s tem delajo največjo škodo. Seveda če so nekoga umorili, škodo plačajo najbližjim sorodnikom in/oz. delodajalcu…

      Sicer je pa tudi tako, da če si kristjan lahko rečeš, da, kot sem že dejal, mu odpustiš in še vedno zahtevaš (na nenasilen način) pravičnost; pravičnost namreč ne more biti stvar zakona ali dekreta ampak je dokaj individualna in se lahko odločiš, da kakšne dolgove izbrišeš, če pa spoštovanja ali pa kesanja ne vidiš, se pa lahko odločiš, da jih ne. V novi in stari zavezi imaš primere obojega. Posledice so tudi odločitvam primerne. Recimo človeku, ki je totalno nezmožen poplačati vse dolgove in stroške tebi oškodovancu, gotovo ni najbolje nalagati takega bremena, ker si s tem lahko nase naložiš njegovo jezo namesto da v njegovih očeh postaneš spoštovanja vreden. Etika skupaj s koristnostjo ;). Ali pa naj drugače rečem, če že on ni bil etičen in pravičen, ko te je oškodoval, še ne pomeni, da mu moraš vrniti z nasiljem, ne-etičnostjo ali čem podobnim. Kot otroke so nas vedno odrasli učili, da moramo biti boljši kot tisti nesramneži. In lejga zlomka, mislim, da nesramnežem delamo veliko uslugo, ko jih pustimo da ne nosijo resnične teže njihovih dejanj (ta se ne skriva v zaporu ampak v trpljenju ko moraš popraviti krivice ki si jih storil, ki mnogokrat pred očmi družbe, oškodovanca kot tudi krivca odkupijo krivde. Če si kristjan, je prav da to storiš ravno zato, ker imaš v Kristusu resnično podobo te iste situacije. Ker te je Kristus odkupil čeprav nisi bil vreden. In res, ničkolikokrat v zgodovini so se ljudje obrnili stran od svojih padlih dejanj in mnogokrat h Kristusu ravno zaradi odpuščanja, ki ga niso bili vredni.

      Kar se pa tiče na splošno krščanske etike, pa naj rečem, da si je zelo koristno prebrati kakšen prispevek Walterja Winka (prim.: http://web.cerritos.edu/tstolze/SitePages/Walter%20Wink%20-%20The%20Third%20Way.pdf), ki zelo zanimivo prikaže takratno kulturo in kako dejanja, za katere danes mislimo da so “po krščansko mehkužna”, dejansko niso to kar mislimo od njih. Iti z vojakom drugo miljo ni milost ampak provokacija ki lahko pripelje vojaka v težave, nastaviti drugo lice zahteva dejanje, ki ga “z napačno roko” javnost in vsi ostali prezirajo itn. To vse je zelo konsistentno z ostalim, kar vemo o Jezusu, ki si je nemalokrat prizadeval ne le razširiti Božje kraljestvo tu na zemlji, ampak se je trudil trpečim malim povprečnim ljudem povrniti dostojanstvo, ki so jim ga drugi odvzeli. V Mt 23 po celem in počez zelo jasno in glasno obsoja, kritizira, biča pismouke, farizeje, hinavce,…

      Spet nekaj o čemer bi se bilo smiselno razpisati… krščanska etika ni tiho kvaziponižno sledenje ukazom elite, ni malikovanje oblasti in klanjanje se le tej, ni samo ljubezen, ni samo odpuščanje; je tudi nenasilen boj za pravičnost, za dostojanstvo človeka, je sledenje vstalemu Kristusu tudi ko to pomeni, da te lahko fentajo. Nočem povzdigovati Gandhija ker je marsikaj, kar je počel bilo obsodbe vredno, ampak v nenasilni civilni nepokorščini je sledil Jezusu mnogo bolj kot marsikateri “kristjan” po 3. stoletju.

      Dej pokliči kaj, ko boš v Ljubljani ali Kranju, greva na kakšno pijačo.
      LP

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s