LGBT, neenakopravnosti ter ostali nesmisli

18 thoughts on “LGBT, neenakopravnosti ter ostali nesmisli”

    1. Žal je to res. Na žalost dandanes odgovornost ni nekaj, kar je spoštovanega, niti se je ne spodbuja. Težko ima posameznik namreč v mislih drugo osebo, če še sam zase ne zna biti odgoovren oz. če še zaase ne more biti odgovoren, kako bo potemtakem lahko odgovoren za stvarjenje življenja, kaj šele za kaj več.

      1. No vidiš. Žalostno, da o tem sploh razpravljamo, medtem ko nekaj tisoč otrok živi v obupnih razmerah. Otrok naj ima varen in ljubeč dom. Pika. In če imam jaz pravico do dopusta ob smrti partnerja, do dedovanja, do posvojitve partnerjevega otroka, do zdravniških informacij, mar ni samoumevno, da jih ima tudinekdo, ki ima istospolnega partnerja?

      2. Glede teh pravnih pravic, ki jih omenjaš, se jih večino že danes da “pridobit” tako, da se registrira zunajzakonsko zvezo, še dodatno pa tako, da se dobesedno napiše pogodbo med tistimi, ki pač želijo določene “pravice.” Problem nastane le, ko ti teh, po možnosti še notarsko overejenih, pogodb neka državna inštitucija ne sprejme, kar je seveda zelo verjetno. Ampak samo zaradi tega ker je malce več papirologije in dela da prideš do istega rezultata, še ne pomeni, da je treba spreminjat definicije besed in tako naprej. Če se ne motim, je bilo v zadnjem letu na mizi že kar nekaj novel, ki so vsebovale popravek za teh par pravnih manjkov, ki jih dosedanja zakonodaja ni predvidevala.

        Drugače, če mene prašaš, bi sam popolnoma odpravil kakršno koli državno regulacijo ne samo osebnih, ampak tudi pravnih in delovnih ter trgovskih odnosov. Teh nima država nobene pravice urejat in regulirat. Na strani posameznikov, ljudi, je kako bodo urejali svoja življenja, tudi pravno.

        Temu se reče pravni policentrizem in tu je predpostavka ta, da je vsak pisen (ter tudi s strani sodelujočih podpisan) dogovor enakovreden pogodbi in sodelujoče pravno veže do izpolnjevanja pogodbe, morebitni spori se pa rešujejo preko mediacije ali pa arbitraže (agencij za razreševanje sporov, ki z državo nimajo povsem nič), pri čemer je stopnja odogovornosti, kot tudi svobode vseh stran mnogo mnogo višja (ter posledično tudi pravne varnosti), cena je pa višja samo za tistega ki se dogovora ne drži oz ostale stranke oškoduje. Najbližje temu je danes švicarski pravni sistem, sicer pa je v zgodovini obstajalo mnogo nadvse miroljubnih družb, ki niso imele nobenega “vladarja” (irci, islandci, etc.) a so istočasno imeli pravno fleksibilen in izjemno pravičen “sistem” brez države.

        Sicer, kar se zakonske zveze tiče, je v osnovi bil namen večjega varovanja le te zato, ker sta imela dve osebi namen ne le na dolgi rok vzdrževat svoje lastnine, ampak predvsem zaradi otrok. Otroci so tisti, zaradi katerih je od nekdaj zakonska zveza uživala več pravnega varstva, dandanes pa tudi kar veliko socialnih transferjev, za katere trdim, da niti en ni legitimen. Moje vprašanje tu je, zakaj potrebujejo LGBT tako vrsto pravne varnosti (razen tega, kar se lahko dogoovrijo v pogodbi), če nimajo otrok? In mimogrede, otroci jim po nikakršni logiki ne morejo legitimno pripradat. Drugo vprašanje je o posvojitvi otroka, ki se je zmožen strinjat z “izbiro” ampak izven tega je pa nelegitimno in lahko celo nevarno (predvsem na dolgi rok) dovoljevat istospolnim partnerjem karkoli, kar bi mimogrede ne bilo sprejemljivo niti za heteroseksualnim parom, še najmanj samim posameznikom (kot se dogaja v tujini da neke posameznice sebično in neodgovorno želijo otroka, nočejo pa moža ali kakršne koli druge odgovornosti, neka taka britanka, glede na BBC, celo popolnoma živi na plečih davkoplačevalcev).

  1. Si pač želijo se poročit, pa potem tudi ločit in prepirat po sodišču, kot vsi ostali 😉
    Se pa strinjam, nismo enaki, še manj enakopravni, pa se lahko razni aktivisti razpočijo od jeze. Je pa prav, da smo enakovredni 🙂 Jaz si ne želim biti enaka moškemu, niti enakopravna ( naj cepi drva in čisti odtoke in z užitkom poje pečenko…), se pa vesela, da imam volilno pravico, možnost kontracepcije in splava itd. 🙂

    1. No, čeprav enakopravnost je ravno tista, ki je pri vsem skupaj problematična: dokler država predpisuje “zakone” ki nimajo nič veze z realnostjo (ali na sploh), enakopravnost ne more biti mogoča. Predvidevam sicer, da si s tem mislila, da smo vsi ljudje, ampak kot posamezniki smo si pa v svojih odločitvah različni. Enakopravni bi si morali biti v tej smeri, da bi morali imeti kot ljudje vsi enake možnosti do različnih (tudi pravnih) odločitev. Z odločitvami pridejo posledice, nekatere pozitivne; pri LGBT recimo je posledica taka, da legitimno otrok ne morejo imet. Podrobnosti bi se morale reševat individualno.

      Veš, veliko je namreč reči, za katere zmotno ljudje mislimo, da nam pripadajo, ko nam v resnici legitimno ne pripadajo; besede “upraavičenost”,”pravica”, “legalno vs. legitimno”,”pravo”,”zakon”, etc. pa so nam naši predrugi voditelji sebi v korist zadnjih 1000 let tako sprevrženo spreminjali, da je osnovni pomen praktično izgubljen. Zato je tudi tako pomembno, da se ne spreminja pomena družine in poroke, ter tudi drugih terminov, saj se potem sploh ne moremo več pogovarjat. Ko besede izgubijo pomen, postanejo prazne in nekoristne, ljudje pa glede njih postanemo zmedeni.

      Sicer bi v kakšnem drugem primeru komentiral tudi volitve (sicer že malce nazaj na tem blogu) in pa splav, ki je komplicirana tematika saj se ne gre samo za eno bitje ampak za dve oziroma tri bitja. O takih rečeh je bolje debatirat ob kakšni pijači 😉

      1. Veš kako je moj petletnik definiral družino? Družina je, ko se imajo ljudje radi 😉
        Je potrebno še kaj dodati?
        In termin družina je že sedaj razširjen na več kot le mama, oče in otroci. Babica, dedek, mama in otroci. Dedek, oče in otroci.Itd. Če imam jaz otroka iz prejšnje zveze in novega partnerja, mar nismo družina? In če imam partnerico? In če živijo skupaj babica, mati in otrok?
        Res je, otrok nikakor ni in ne sme biti pravica. Imajo pa otroci pravico do ‘normalnih’ staršev. Spolna usmerjenost pa ne narekuje ‘normalnosti’. In ne gre se za to, da bodo homoseksualci sedaj stali v vrsti pred csd za posvojitve oz. si naročevali otroke kar prek kataloga 😉 Otroke že imajo, povsem legitimno. In vedno jih bodo imeli. Je pa menda prav, da imajo pravico posvojiti partnerjevega otroka, tako kot jaz ali ti, ki nimava istospolnih partnerjev. Ali mar trdiš, da je v primeru smrti recimo očeta, za otroka bolje, da se ga iztrga iz poznanega okolja in vtakne v rejništvo, kjer bo predvsem vir dohodka in zastonj delovna sila, ker ga očetov partner ne more posvojiti in tako nima pravice do skrbništva?
        In da, volitve in splav, seveda je komplicirana tamatika. A boš rekel da ni prav, da imamo ženske to pravico? 🙂

      2. Problem pri “normalnosti staršev” je v tem, da nikoli niso niti nikoli ne bodo obstajali. Smo na žalost padla bitja in delamo napake. In kot sem že omenil, delamo različne odločitve in posledično smo dolžni nosit odgovornost do posledic ki pridejo (istospolni torej da otrok legitimno, razen morda kot skrbniki, ne morejo imet). Sicer sem imel v mislih bolj naravne starše po naravnem redu. Mislim pa, da si tu narobe uporabila legitimnost (legitimnost je tisto, kar je skladno z resničnostjo, upravičeno, avtentično, kar je pravilno, kar je skladno z logičnim razumskim razmislekom in nima nobene logične napake.), saj je velika razlika med legitimnim in legalnim. Lej, nimam problema s tem, da LGBT posvojijo otroka, ki se je zmožen s tem strinjat; problem pa imam s tem, da želijo imet bitje, ki jim naravno gledano ne pripada niti jim nikoli ne bi moglo pripadat ne glede na to kako razvita je biotehnologija na tem področju. Otrok ni le nek objekt. Je človeško bitje in en izmed problemov pri otroku, napram odraslim ljudem, je to, da ni zmožen še dojemati kompleksnosti sveta in stvari okoli sebe. Ne gre se niti za ljubezen. Čisto verjamem, da lahko dve lezbijke ali pa dva geja imata rada tako drug drugega kot otroka. V to ne dvomim. Sicer sem malce skeptičen glede iskrenosti namenov, ampak recimo da to ni tako važno. Problem je v tem, da če se predstavi LGBT starše kot biološke ali kakšrne koli starše, ne pa skrbnike, se dela definicjske, lingvistične, legitimnostne, naravne, in še marsikatere druge (predvsem definicijske) metafizične logične napake.

        Lepo, da imaš sina, ki je tako definiral družino, ampak potemtakem, bi lahko pravno-formalno rekel tudi (če je definicija povezana z ljubeznijo), da je družina od nekoga skupnost s prijatelji. Že res, da mnogokrat kristjani rečemo, da smo z drugimi kristjani neke vrste družina ampak nikoli tega ne predrugačimo v pravno obligatorne odnose.

        Ravno berem, lahko pričakuješ kmalu nov post o zgodovini poroke in zakona :), o tem, kako se je v zadnjih nekaj desetletjih s strani hetereseksualcev predrugačilo dojemanje poroke, ampak to v napačno smer, rezultati so pa temu tudi primerni. O tem sicer kdaj drugič, ampak definitivno zakon v preteklosti nikoli ni bil vezan na ljubezni, ta je lahko bila le posledica (v večini primerov je bilo to še kako res, ne glede na to, v kaj so nas napak prepričevali v osnovni in srednji šoli pri pouku slovenščine in zgodovine). Večinoma je bil to pravno obvezujoč dogovor, ki je bil pri kraljih in tudi drugih, en izmed instrumentov zavezništva in miru (da se legalno-pravno ustvari družino, s katero pa vsi vemo da nikoli ni pametno iti v vojno ali razkol); sicer pa je bil od nekdaj zakon institut, ki je vzpostavljal pravno priznano enoto, kjer sta starša (in sorodniki) bili dolžni skrbetui drug za drugega in vzgojiti potomstvo ter slednje tudi legalno-pravno varovati.

        Če te pa že zanima… splav… kočljiva tema, ki je ne bi bilo niti treba, a žal… Od izuma kondoma je veliko stvari šlo v smer iskanja zadovoljitve in užitka ljudi. O daljnosežnih posledicah tega kdaj drugič, ampak samo povej mi, kako odogovorno (oziroma neodgovorno) je od dveh, četudi zaščitenih, oseb, da se, ne glede na, morda celo, iskrenost namenov (ali ljubezni če želiš), spravita v posteljo in imata spolni odnos? Meni se zdi to, in to bom rekel ne samo kot kristjan ampak kot razumen človek, neodgovorno in sebično; še posebej če se to dela izven finančne zmožnosti do tega da se za otroka s strani obeh (bioloških) staršev poskrbi za otroka; glede na to, da pa noben ni legalno pravno odgovoren za storjeno se pa s tem tudi odvzame marsikatero otrokovo (naravno?) pravico do staršev in do varnega doma. Zakaj je to važno pri splavu? Zato, ker je splav posledica nedgovornega ravnanja dveh oseb. Otrok pa je biološko gledano živo bitje takoj ko se semenčece in jajčece združita – ob spočetju. Ne glede na to, kaj bodo nekateri rekli, se mi zdi izjemno groteskno, da se veselimo ko znanstveniki na marsu ali kjerkoli pač že najdejo veliko preprostejšo bakterijo kot pa je semenčece ali jajčece samo zase, ter temu rečejo življenje (povsem legitimno), med tem ko nekateri, ki so se neodgovorno obnašali na smrt želijo pravico do uničenja življenja. V primeru človeka je to umor. In samo zato, ker na videz izgleda, da ni nihče oškodovan, še ne pomeni, da splav, legitimno, naravno ter biološko gledano, ni nič drugega kot umor, kriminalno dejanje.

        Kar se pa tiče rejništva, pa če ti odgovorim iz vidika naravnega reda, se mi zdi, da če en od bioloških staršev umre, da je ta povsem svoboden do drugega partnerja/partnerice. Ne glede na to, ali se odloči za to ali ne, nima nihče nobene legitimne pravice odvzema otroka staršem (oziroma tistih nekaj stvari, kjer bi bil odvzem legitimen, ni nikakor povezanih s tem koliko ljudi za otroka skrbi), čeprav je sociološko in psihološko res, da so otroci enostarševskih družin prikrajšani za marsikaj.
        🙂

      3. Se pravi, vsem heteroseksualnim staršem, ki otrok ne morejo imeti, le-ti ne pripadajo in naj ne hodijo na umetne oploditve, zdravljenja itd.? Ker narava že ve, kaj dela? 😉

      4. Lahko bi se tako reklo, čeprav morda ne bi šel v to skrajnost. Je pa dobro vprašanje. Osebno bi pa rekel, da sem proti umetnemu oplajanju, razen morda če je oploditev sama iz semenčeca osebe, ki bo oče ter jajčece od ženske, ki bo mama in se zarodek vstavi v osebo, ki bo potem tudi mama. Sicer me bolj skrbi kaj je s tistimi otroki, ki so jih starši dali v posvojitev (posvojitev je še vedno boljša kot splav). Starši (nekaj jih poznam), ki ne morejo otrok, so lahko ogromen blagoslov tistim otrokom, ki so sirote. In blagoslov je obojestranski, vsaj večinoma (na žalost je tu tako kot drugod, ne vedno). 🙂

      5. Pri nas je letno več 100 vlog za posvojitev, odobrijo jih nekje deset. Otroke šibajo v rejo, kjer so predvsem zastonj delovna sila in vir dohodka. Krasno, mar ne 🙂 In to je nekaj tisoč otrok, ki ne bodo nikoli imeli možnost doživeti družinsko življenje. Koliko njih misliš da bi podpisalo, da se strinjajo, da jih posvoji homoseksualen par? In koliko tistih, ki so dnevno pretepani, zlorabljani itd? In če bi ti bil eden od teh otrok? 🙂

      6. Uradnih statistik za Slovenijo ne vem, ti verjamem. Grem pa skoraj stavit, da če bi bile sirotišnice in socialno varstvo privaten “posel,” do tega ne bi prihajalo. Glede posvojitve sem že prej parkrat omenil, da nimam nič proti, če se le otrok sam tudi s tem strinja. 🙂

      7. Sirotišnic pri nas ni, tudi dojenčkov za posvojitev je bore malo, to so večji otroci, ki jih odvzamejo staršem, ali le-te izgubijo. In otroštvo preživijo po rejniških družinah, poudarek je na množini, ko dopolnijo 18 let, pa so prepuščeni si sebi. Za te otroke naj nas skrbi, ne za neke imaginarne, ki bi jih morebiti posvojili homoseksualci.

      8. Tega pa nisem vedel. hmm… zanimivo. Zanimivo bi bilo slišat izjave teh otrok, ka ko jih obravnava zavod za socialno delo in kakšno imajo oni mnenje o šolskem sistemu… imam občutek da so te reči kar dosti povezane.

      9. Ne vem, če je ravno zanimivo, po moje bolj žalostno. Vsekakor pa je zanimiva najina debata, kljub temu, da imava različne poglede, nama jo je uspelo ohraniti na nivoju. Kar je redkost pri drugače mislečih 🙂 Večinoma ne gre brez žaljivk in spuščanj na osebni nivo. Tako da imaš en velik plus v mojih očeh 😉 Sva vsaj malo dokazala, da tudi drugačni, drugače misleči, z različnimi pogledi in nazori lahko ‘sobivamo’ 😉

      10. 🙂 Saj naj bi bili ljudje, kajne ;). Poleg tega se s silo in Ad Hominem argumenti nikoli nič koristnega ne doseže, zakaj bi jih potemtakem uporabljal 🙂
        No, pa lep preostanek tega sončnega dneva ti želim 🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s