Šola krši otrokove pravice

3 thoughts on “Šola krši otrokove pravice”

  1. Mal offtopic: Še vedno preseneča, da je tako velik delež ljudi, ki ne marajo matematike. Saj razumem drugače, samo me vedno preseneti.
    Jaz nisem maral učiteljev in profesorjev, matematika pa me je vedno zanimala. No ja, pač le del matematike, definitivno brez geometrije. Najbolj zanimive so mi enačbe. Nekako mi vzbudijo žilico raziskovanja – kako priti do rezultata – kateri postopek je pravi, kakšen je rezultat, kako hitro se da izračunati.

    Ok, zdaj pa k bistvu. Dobro, kvalitetno napisano! Pa oprosti, ker bom v nadaljevanju mal hinavca in zanikal vse napisano. Samo to ne pomeni, da mi ni všeč, ali da se ne strinjam. Se strinjam v veliki meri, le jaz imam drugačne izkušnje in mislim, da ni vse tako negativno, če se malo pripraviš.

    Pravica do počitka, spanca ter pravica do raziskovanja … moje mnenje je drugačno, glede na lastne izkušnje, če pogledam “overall” svojo učno pot. Pa nisem imel neke nebeške mladosti, pač pa čisto povprečno. Me čudi, zakaj je ravno pozen prihod staršev razlog, da imajo otroci toliko obšolskih dejavnosti? Jaz sem večino OŠ sam prehodil domov (od 3. razreda naprej).

    Moje izkušnje:

    V obdobju OŠ sem bil vedno doma pred 15:00, obšolske dejavnosti so bile lomastenje po gozdu z bratom in nekaj sosedi (smo bili približno iste starosti). Starši so nas morali klicati, da smo zvečer prišli domov. Tako da mislim, da za otroke v OŠ “ni izgovora” da morajo biti cel dan v šoli. Ni jim treba! Ni nujno, da imajo ne-vem-koliko krožkov in dejavnosti. Prav tako lahko z vso dušo raziskuješ po mili volji, no ja, na skoraj kateremkoli področju.

    V obdobju SŠ … me je najbolj presenetilo to, da sem domov prihajal večinokrat po 16:00, občasno tudi po 20:00. To mi je prvo leto srednje šole čisto razbilo ritem … potem pa sem se vdal, poleg tega pa postal še len, ker nas v šoli ni nihče od učiteljev motiviral za nič, niti jim ni bilo mar, ali smo naredili naloge ali ne. Tako sem ves ta prosti čas, ki ga je bilo takrat še na pretek, porabil za surfanje po spletu in lenarjenje, namesto da bi se sam učil kaj novega in raziskoval.

    V obdobju fakultete, kjer sem tudi še trenutno … o bože, kaj je to prosti čas? Delam noč in dan, da uspem končati naloge (ja, naloge na faksu; ja, obvezne naloge!). Spim običajno do 3 ure na noč, ko pa enostavno ne gre več, pa najmanj 10 ur. Motivacije za raziskovanje pa je preveč (posledično je pravica do raziskovanja še dodatno podkrepljena, in ne odvzeta).

    Tako, po mojih izkušnjah je počitka v OŠ in SŠ dovolj, če se seveda ne vdaš staršem, ki te prijavijo na 100 krožkov, ki ti niso všeč in ti kradejo pravico do raziskovanja. Tu ni kriva šola, pač pa starši. Na fakulteti pa je žal RESNO kršena pravica do počitka in spanja. Ampak spet bom zatežil – le na fakulteti, prej ne.

    Tukaj pridemo na področje pravice do raziskovanja. Tudi tukaj sem mnenja, da če se sam zavzameš za raziskovanje, ti te pravice v OŠ in SŠ ne manjka, kot sem že sproti omenjal. Prostega časa je dovolj, seveda ob predpostavki, da ti starši ne podtaknejo 100 krožkov, ki te ne zanimajo in ti nič ne odreagiraš. Pač sam moraš izbrati, tudi če te starši silijo. Nekako jim moraš dat vedet, kaj te zanima in kaj ne.

    Pri pravici do prenehanja imaš žal prav, vendar to velja le pri obveznih delih šolanja, torej pouk. Pri obšolskih dejavnostih pa ti ne bo noben rekel, da zdaj pa ne moreš it v naslednji razred, ker pač nočeš več trenirati košarke ali pa česa podobnega.

    Da zaključim. Res je, da šola omejuje vse 3 pravice, vendar jih le omejuje, ne odvzame jih 100%. Ja, seveda je za osnovnošolce mučno sedet od 8h do 14h pri miru in poslušat dolgočasne stvari in delat naloge, ki se zdijo neumne do konca. Vendar je to le del dneva. Preostanek lahko preživijo po svoje.
    Menim, da je treba bit aktiven in dobro razmislit, kako najbolje izkoristiti svoj prosti čas. Kajti le tako si lahko utreš pot do teh pravic.
    Tudi jaz sem trdil, da so profesorji na srednji šoli nori, ko so zahtevali ogromno znanja na testih. Vendar sem potem na faksu uvidel, da sem zelo slabo izkoristil svoj prosti čas in po krivici krivil nekoga, ki je bil le delno kriv, delno pa sem bil kriv sam.
    Torej, pogledat je potrebno tudi vase – ali sem naredil tisto, kar je potrebno za to, da raziskujem in se odpočijem kot treba ali ne.

    Pa da dam še nekaj svetlih primerov, ki širijo obzorja učencem in dijakom, so jim mentorji in jih ne stiskajo med platnice učbenikov, ter spodbujajo raziskovanje takrat, ko jim paše: Zavod 404 in razne poletne šole na Fakulteti za računalništvo in informatiko in drugih fakultetah (ok, pri fakultetah priznam, da ni ravno kadar jim paše, na zavodu pa so res fleksibilni).

    Upam, da se nisem zameril – nisem se imel namen zamerit, le predati moje izkušnje in moje mnenje, ki pa seveda ni edino pravilno, ter spodbudit debato na temo izkušenj različnih ljudi.

    Žiga

    1. Ni kaj za zamerit. Hvala za komentar. Je sicer že nekaj časa od takrat, ko sem tole zapisal, sem pa od takrat še bolj radikalen, kot včasih.

      Do neke mere se strinjam s tem, da državne šole omejujejo svobodo (če sem širok) in dejansko je to res pri vseh organiziranih dejavnostih. Problem pri šolanju je predvsem to, da je obvezno (zakonsko predpisano nujno). Torej, če otroka ne pošlješ v šolo imaš probleme. Tudi če ga šolaš doma imaš nemalo težav pri procesu, ki se ga na žalost ne spodbuja dovolj.

      Seveda imaš tudi prav kar se tiče osebne iniciative, da je veliko na tem, kako boš sam izkoristil svoj čas. Spet pa sam večinoma gledam na stvari in svet celostno in v “seštevek” vključim karseda veliko nians, variacij, neznank. Morda se to pri tem zapisu ne vidi toliko, je pa toliko bolj očitno pri novejših zapisih. 😉 Tukaj recimo v to vključujem tudi sebe, ki kot introvert raje delam stvari v majhnih skupinah oziroma sam, kar je v šoli načeloma stvar, ki jo težko prakticiraš. Istočasno sem bil vzgajan v duhu tega da bom nosil posledice dejanj (zveni legalistično in neljubeče, čeprav to vidim kot dobro in vedno sta starša stala ob strani), dobrih in slabih, tako da sem velikokrat preživljal čas v zmešnjavi svojih misli, kar pa pomeni tudi potencialno iskanje problemov, posledic itn. Zadeva gre nekako takole: “predstavljam si situacijo, ki bi jo rad poskusil; situacija ni najbolj hvale vredna. To je prvi problem. Zakaj ni hvale vredna? Ker je nemoralna? Zakaj je nemoralna? Zaradi teh in teh razlogov. Kaj pa če ___ ? Ja če ____, potem bodo posledice takšne _____. Torej je bolje da se na to pot sploh ne podam.”

      Vem, da to ni najbolj koristen način raziskovanja, vsaj morda ne za otroka, pa vendar me je v tej etatistični družbi tak pristop in princip rešil že marsikatere potencialne zadrege in greha. In vesel sem za to.
      Kaj pa drugi, ki sem jih impliciral? Barabe se mi smilijo. Res se mi. To pa zato, ker so to večinoma ljudje, ki so bolj energetični, ekstrovertirani in jih formalno izobražvanje za štirimi stenami nikoli ne bo zanimalo. Nekateri postanejo športniki. Ampak redki so taki. Večina “problematičnih otrok” se obrne družbi in ji pokaže sredinca. Razumem jih. Le zakaj ne bi? Tako ali tako so stvari ki jih zanimajo ali prepovedane, ali pa se jih zelo težko lotiš. Da ne bo pomote, tu ne mislim nujno droge, saj se tu namreč ne začne. Če prešaltam iz športnikov na podjetne mlade, hitro ugotovijo, da se da kje zaslužit. Poskusijo pri malih rečeh, recimo kartah (v mojih časih so bile popularne karte Pokemon ali pa nalepke za Star Wars album). Če so še bolj podjetni, ugotovijo (podobno kot pretepači) da je koristno uporabiti kakšnega silaka, da pomaga izsilit nekaj od tebe, ter ob problemu preložit odgovornost ali na silaka, ali pa na starše, učitelje ali karkoli. To se sicer ne nanaša direktno na nobeno od omenjenih “pravic” pa vendar je del vsakdanov učencev. Koliko huje je šele potem, ko prideš v resnični svet, ko moraš dejansko pozabiti vse, kar so te učili in ko ti država od prihodka pokrade okrog dve tretjine… potencialni pretepači postanejo za državo kriminalci ali pa “anarhisti” (ki to nujno niti niso), podjetniki pa tajkuni ki skrivajo prihodke v tujini, če ne celo da delajo na črno ali pa se pripnejo na seske države ter pijejo njen neusahljiv vir denarja, ker to pač lahko.

      Pa vendar bi v drugačnem svetu brez države in brez izobraževanja jaz in ostali postali bolj sposobni, odgovorni raziskovalci. Pretepači bi ugotovili, da se jim preprosto ne splača biti težak (to se dejansko zgodi, ko ni nikogar da posreduje, sem celo bral nekje o neki novozelandski šoli ali vrtcu o tem), podjetniki da je bolje biti pošten, ker ima nasilje slab renome in se mu tudi ne izplača, ostali bi pa raziskovali ostale stvari ki jih veselijo.

      Seveda je potrebno omeniti, da je za šolstvo vse skupaj tudi posplošitev. Kot omenjeno na primeru učitelja Grilca, so v šolah svetle izjeme.

      Pa lepo “izobraževanje” še naprej.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s