Kaj verjamemo?

Ravno sem poslušal nek izsek iz oddaje Johna Stossla. Na neki točki je bilo rečeno, da smo ponavadi o stvareh najprej poučeni (recimo v šolah, doma). Potem to stvar verjamemo in kasneje, ko se nekaj o tej stvari, ki jo verjamemo ljudje sprašujejo in vanjo dvomijo, naredimo eno od dveh stvari:

1. ali smo trdi v našem prepričanju, da imamo prav, ker so nas tako naučili in tako pač je
2. ali pa preverjamo dejstva in resnico (v tem video primeru iz zgodovine) za tem, ko smo že v nekaj verjeli.

Prvi primer je tako ali tako hinavski ter ozkogleden in se vanj niti ne bom preveč spuščal. Ljudje, ki to delajo sicer pravijo, da je kdorkoli drug, ki se z njim ne strinja, ozkogledno mišljenje. Sklicujejo se na dejstvo, da smo bili vsi tako naučeni in da to pač mora biti res ter da ni prav se spraševati o tem.

V drugem primeru pa pridemo do nečesa zanimivega. Vsi, vključno z mano, želimo potrditi neko prepričanje ali verovanje, ki ga imamo in raziskujemo prav s tem namenom. Tu je lahko hitro težava, če se preveč osredotočimo samo na en omejen sklop čtiva in raziskav. Seveda bomo gotovo iskali predvsem na področju, katerega želimo potrditi, ampak vseeno moramo biti pripravljeni svoje prepričanje zagovarjati. V kolikor gre za filozofske argumente, je skoraj vedno prostor za nestrinjanje, na strani zgodovine, znanosti in trdih dokazov pa ni tako preprosto priznati, da nimamo prav.

Ker namen tega članka ni raziskovanje trdih dejstev, bom za primer dal kar zgornji video. Večina od nas verjame, da so bili v 19. stoletju, z industrijsko revolucijo, pogoji za delo vedno isti in vedno izkoriščevalski do ljudi. Vprašanje je sicer, kakšen je bil iskren namen delodajalca, ampak take trditve so kljub temu lahko zelo subjektivne glede na okolje, v katerem živimo sedaj. Vsi pa tudi vemo, da je večja količina ljudi dobila “boljše” storitve za nižjo ceno. In temu smo dandanes hvaležni.
Velikokrat si zaslugo za to, in za neizkoriščanje delavcev pri tem, vzemajo kar sindikati, ki so mimogrede bili eni izmed prvih, ki so uvedli določena striktna minimalna določila. Trdili so, da so se pogoji za vse izboljšali šele takrat.
Številke in grafi pa kažejo, da je trg sam poskrbel za boljšo produktivnost tako ljudi, kakor strojev, zaradi česa se je izboljšala varnost, izboljšala se je kvaliteta storitev, poleg tega je delodajalec lahko plačal delavcu več, pa še dalj časa ga je lahko imel. Sindikati so to podražili in kljub temu, da je trg še vedno spodbujal proizvajalca, da je izboljševal storitve, se temu ni več zdelo nujno potrebno izboljševati plačila delavcu, ker je neproduktiven sindikat vzel vedno večji del pogače. Storitve so se tako izboljševale, plače so se počasneje višale, birokracije pa je bilo vedno več (ta se še dandanes povečuje).

Naslednji primer je moj lasten primer iz krščanstva. Vzgojen sem bil v družini, ki je v osnovi katoliška, ampak nikoli nismo veliko hodili k bogoslužju (z izjemo ob večjih praznikih). Sam sem sicer moral narediti birmo ter hoditi k verouku, češ: to je pač tradicija. Nekaj časa sem šel miselno svojo pot, o krščanstvu niti nisem tako razmišljal. Na neki točki pa sem spoznal ljudi, ki so živeli, kar so verjeli. Delovalo je in je imelo smisel. Ne samo da so imeli za svoje prepričanje dobre argumente, še celo radost so imeli v življenju. Ne vem točno katero leto je bilo, ampak takrat je National Geographic ravno izdal Evangelij po Judi. Mislil sem da je to nekaj krščanskega in ker se mi iskreno ni dalo brati svetega pisma, sem šel in ta evangelij tudi prebral. Glede na vse, kar sem verjel o svetu (iz nanizanke StarGate in Star Trek), se mi je zadeva zdela smiselna. Ker pa me je zanimalo več, sem kristjane, ki sem jih poznal (iz angleških taborov) spraševal več o tem Jezusu in Bogu. Ni se ravno skladalo z mojim lastnim prepričanjem in kaj sem verjel o svetu ter o bogu, niti ne z evangelijem po Judi. Tako sem brskal in brskal. Začel sem brati Sveto pismo in druge knjige, ki so govorile o njem (ena izmed prvih je bila C.S. Lewisova knjiga Mere Christianity). Bolj ko sem pustil, da nisem razmišljal samo v okviru stvari, ki jih želim vedeti in potrditi, bolj je Bog moje razmišljanje usmerjal proti resnici – proti sebi. Ne samo, da je postal Kristus kot Bog popolnoma logičen (ter tudi preostala krščanska teologija), še celo oseben je. In to je poanta celotnega krščanstva (ter tudi judaizma, kljub temu da tega judje sami ne želijo niti videti). Bog je oseben Bog, ki želi, da ga spoznamo in da ga spoznavamo. Poleg tega pa je vedno več in več, ne samo tekstualnih dokumentov, ki potrjujejo svetopisemske zapise, tudi arheološka najdbišča potrjujejo resničnost trditev Svetega pisma in samo še bolj ojačujejo njegovo kredibilnost.
Večkrat sem se tudi pogovarjal z ljudmi o različnih krščanskih prepričanjih, filozofiji in teologiji ter večkrat moral (in želel) preveriti moje trditve, ter kakšna osebna stališča tudi ovreči.

Pomembno je, da nismo ignorantski do trditev ki so okrog nas, ampak da iščemo resnico. Ko resnico najdemo, pa je pomembno, da jo delimo naprej (to je eno izmed spročil delitve evangelija ljudem, da se pove, kaj je resnica). Sprašujte se, stresite svoj svet in preverite, kako resničen je. Če boste ugotovili, da živite v laži, pojdite proti resnici.

“In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.”
Janez 8,32